Članki

Trubarjeve upodobitve – obrobne

Avtor: mag. Viktor Žakelj

Vsaki likovni upodobitvi je podlaga živa ali neživa narava ali človek. Celo najbolj abstraktna dela, ki vsaj na prvi pogled nimajo nikakršne povezave z naravo ali človekom, so vendarle v neki – vsaj bežni – povezavi s predmetnim svetom in človekom, pa naj gre za dela Kandinskega ali naših: Kralja, Črnigoja, Jemca … Kdo zna temu ugovarjati: abstraktna dela naj bi izhajala iz človeka samega, naj bi bila odslikava mišljenja, čustvovanja, dojemanja sveta … umetnika samega. A ta teza pade takoj, ko umetnik ali kritik začneta »razlagati umetnino«. Sleherni razlagalec na nek način aludira na stvarni svet, na ljudi, na človeka. Gre za neke vrste »zaključen krog« – od narave, predmetov in človeka k abstraktnim podobam in nazaj v svetno realnost.

Preberi več “Trubarjeve upodobitve – obrobne”

Čigav je torej Trubar?

Avtor: Vinko Ošlak

To vprašanje je aktualno le za nekatere na zemlji, saj je na nebu stvar že davno odločena: Trubar pripada tistemu, ki mu je brez pridržka izročil svoje življenje in je tudi vse, kar je delal in naredil na zemlji, delal in naredil zanj, namreč Kristusa, in v slavo tistega, ki ga je poslal, namreč njegovega Očeta. Ko je še živel na zemlji, so ga njihovi predhodniki večkrat pregnali iz dežele, v kateri in za katero je bil rojen, mu odvzeli premoženje, katerega njegovih sotrudnikov za evangelij obesili ali drugače usmrtili, kakor slovenjgraškega pastorja Hansa Hasa (Janža Zajca, kakor je zapisal Trubar), ki so ga leta 1527 obesili v Gradcu na vztrajno prizadevanje njegovega katoliškega „kolega” župnika dr. Prygla, sicer znanega slovenskega humanista (sadovi humanizma!). In kaj naj nazorski, verski in značajski potomci tistih junakov storijo danes, ko je slovenski narod kljub svoji pregovorni neenotnosti prišel vsaj do ene edinosti, da namreč priznava prvenstvo vsaj na področju jezika, slovenske knjige in literature in slovenske narodne zavesti, ki je pred še ne dvema desetletjema kulminirala v samostojni slovenski državi? 

Preberi več “Čigav je torej Trubar?”

Trubarjeva kolesarska pot

Avtor: mag. Viktor Žakelj

Leto se spominjamo rojstva duhovnika – pastorja Primoža Trubarja, gotovo največjega Slovenca prejšnjega tisočletja, moža, ki nas prvi poimenuje za Slovence, odkrije naš knjižni jezik, poskrbi za prve tiskane knjige v našem jeziku, je organizator našega šolstva in knjižničarstva, bil je pisatelj, prevajalec, teolog in organizator slovenske protestantske cerkve…, človek številnih talentov in neizmerne energije. Doma se ga spominjamo – no ja na pričakovan način, ničesar, kar se je do sedaj zgodilo, ni moč šteti za presežek. Spoznanje, da je bil on pač primus, torej prvi, mož, ki je bil na začetku slovenske etnogeneze, da njemu gre zasluga, da smo to, kar smo, narod z lastnim jezikom in kulturo, da smo končno postali tudi nacija, žal še ni prevladujoče prepričanje – podalpska zatohlost, pač.

Preberi več “Trubarjeva kolesarska pot”

Zbrana dela

Sv. Avguštin piše, de ty aydi so imeili okuli trydesseti tissuč bogou, tim istim so ty aydi vsakimu suie opravilu odločili inu izročili. Glih taku ie od papežou tim svetnikom, vsakimu nega rovnane inu oblast odločena. Oli iz le-tiga vsaki zastopni krsčenik more veiditi inu spoznati, de taka pergliha tih svetnikou h tim aydovskim malikom ie kriva, hudičeva, Bogu, nega bessedi inu time katekizmu cilu zuper. Zakai, tu Svetu pismu inu katekizmus nas očitu, zastopnu vuče, de Gospud Bug vse riči, katere ie on stvaril, sam rovna, viža, pela, regira po sui voli, inu pres nega vole en lass od naših glav inu oben vrabec iz strehe ne pade.

Avtor: Primož Trubar

Življenja srečen pot

Varuj se krivih prerokov, ki cerkev zaničujejo; ne verjemi goljufnim učenikom, ki nove nauke oznanjujejo in svete cerkve ne spoznajo. Kdor katoliške cerkve nema za svojo mater, tudi Boga nema za svojega Očeta, in ne ve, kje je doma.

Avtor: Anton Martin Slomšek

Opus dei

Janez Pavel je bil brez vsakega dvoma prepričan, da se Rimskokatoliška cerkev sooča z eno najresnejših kriz po nastopu protestantske reformacije. Na udaru je papeška avtoriteta. Za to je v prvi vrsti krivil odločitve drugega vatikanskega koncila…….Medtem ko so se širila notranja nesoglasja, pa je papež zunaj cerkve videl grožnjo planetarnega prebujanja islama.

Avtor: Robert Hutchison

Zgodovina cerkve na Slovenskem

Največji uspeh, uspeh trajne vrednosti, ki nam ga je prinesla reformacija, je bil kulturnega značaja. Slovencem, ki so bili brez slovenske tiskane knjige, je dala reformacija slovstvo, knjižnico in tiskarno. Reformacija je pomagala tudi mnogim evropskim narodom (Finci, Litvanci, Latiši, Lužiški Srbi in drugi), ki so bili neke vrste kulturni zamudniki, a nobenemu toliko kakor Slovencem

Evangeličanska cerkev na Slovenskem

Vsak poskus kakršne koli spremembe družbene ureditve je v očeh pravoverne duhovščine pomenil velik greh, v primerih, ko so se zahteve po spremembah stopnjevala, pa je to že bilo krivoverstvo. Sledila je vpeljana kazen – sežig na grmadi………Reformacija tako v marsičem pomeni samo nadaljevanje boja za preoblikovanje in obnovo cerkve v skladu z učenjem Svetega pisma in z življenjskimi načeli prvih kristjanov.

Avtor: Vili Kerčmar

Moji spomini

Splošno znanje čitanja pa seveda ni prišlo v korist samo cerkvenim namenom……Zato pa tudi vidimo, da so se Nemci, Holandci, Danci, Švedi, Norvežani, Finci in Anglosaksi, ki so se oklenili protestantizma, kar se prosvete in kulture tiče, kaj hitro povzpeli nad katoliške in pravoslavne kristjane. V protestantovskih deželah je bila namreč pismenost vsesplošna, dočim je bila v katoliških dolgo, v pravoslavnih pa skoro prav do današnjih dni, privilegij samo nekih stanov. Zelo značilen zgled za to , kako so v merodajnih katoliških krogih o tej stvari sodili, nam v svoji “Zgodovini slovenskega slovstva” podaja dr. Fran Kidrič, ki navaja izjavo sekovskega škofa v letu 1752, da “ostaja slovensko in kranjsko ljudstvo katoliški veri zato tako zvesto, ker ne zna čitati”.

Avtor: Ivan Hribar