O zasnovi laičnega Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, ustanovljenega leta 1994, samozavestno trdimo: Nastalo je iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda.
Primož Trubar, dandanašnji razglašen za Slovenca tisočletja, je zapisal besede stati inu obstati. Zapisal jih je v svoji knjigi Catechismus iz leta 1550 – v prvi slovenski knjigi. Z besedami stati inu obstati je v pridigi o veri poudaril pomen človekove duhovne pokončnosti in neomajnosti, veljajo pa, kot da bi si jih bil izbral za življenjsko geslo, pravzaprav za vse njegovo delovanje in navsezadnje tudi za zgodovinsko zorenje slovenske kulturne in narodne samobitnosti.
Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar se zaveda, da so slovenski protestanti, med katerimi je Trubarju pripadalo mesto duhovnega vodje ter najbolj dejavnega pisca in organizatorja, v drugi polovici 16. stoletja izoblikovali slovenski knjižni jezik, razvili zanj posebno latinično pisavo, imenovano bohoričica, natisnili več kot 50 knjig v slovenščini, opozarjali vladajočo plast na njene obveznosti pri širjenju uporabe knjižne slovenščine, vnašali poleg novih verskih naukov tudi nove nazore o svetu, človeku, etiki, družbi in gospodarstvu, poglabljali vlogo glasbe in likovne umetnosti, ustanavljali osnovne šole in vzpostavili srednjo šolo z veljavo gimnazije, ustanovili prvo javno knjižnico na Slovenskem, organizirali »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika«, razvili predstavo o jezikovni in etnogenetski skupnosti in samosvojosti ljudstva, ki je tedaj živelo v različnih fevdalnih enotah. Trubar je že v svoji prvi knjigi nagovoril svoje rojake z imenom Slovenci in to ime uveljavil za vsa nadaljnja stoletja.
Slovenske protestantske knjige so nadvse dragocen začetek književnosti v slovenščini, hkrati pa so zelo raznovrstne, saj so med njimi tudi prva slovenska pesmarica, prve teološke razlage v slovenščini, prva slovenska slovnica Adama Bohoriča, prva slovenska knjiga o ureditvi verske občine, predvsem pa prevodi po slogu in vsebini zelo zahtevnih svetopisemskih besedil, to je Trubarjev prevod Nove zaveze in Dalmatinov prevod vse Biblije. Bogata književna ustvarjalnost slovenskih protestantov je uvrstila Slovence med kulturne narode tedanje Evrope in jih povezala s sočasnim evropskim duhovnim svetom.
Slovensko protestantsko versko delovanje v 16. stoletju je ob podpori deželnih stanov, visokih plemičev in uglednih meščanov zajelo velik del slovensko govorečih prebivalcev mest in trgov, fužinarjev in rudarjev, pa tudi precej podeželskih podložnikov. Temeljilo je na obredju v slovenščini, na petju v slovenščini, na pridiganju in razlaganju verskih naukov v slovenščini in na širjenju branja slovenskih knjig med preproste ljudi.
Iz enakih želja po uporabi ljudskega jezika je začelo na začetku 18. stoletja nastajati protestantsko slovstvo v svetu med Rabo in Muro. Izoblikovalo je samosvoj prekmurski knjižni jezik. Vrh je doseglo leta 1771 s prevodom Nove zaveze, s katerim je Štefan Küzmič ubesedil vso tvarno in duhovno vsebino tega dela v dotlej slovstveno nerazvitem jeziku. Prekmursko protestantsko slovstvo je bilo odtlej – in zlasti še po tolerančnem patentu (1781), ki je omogočil svobodno razvijanje avtohtone evangeličanske verske skupnosti v Prekmurju – ena od opor v vsem poznejšem kulturnem razvoju prekmurskih Slovencev, v njihovem upiranju pomadžarjevanju in njihovem ohranjanju identitete v izseljenstvu.
Društvo izhaja pri svojem delovanju iz dejstva, da je tudi v notranjeavstrijskih, s Slovenci poseljenih deželah, kjer sta svetna in rimskokatoliška cerkvena oblast z neprizanesljivimi ukrepi za ponovno pokatoličevanje v prvih letih 17. stoletja zatrli protestantizem in javno sežigali slovenske knjige, protestantsko književno izročilo ohranilo živo vlogo v oblikovanju slovenske kulture in slovenskega naroda. Rimskokatoliška cerkev je zaradi pomanjkanja svojih knjig dovoljevala duhovnikom uporabo Dalmatinovega prevoda Biblije. Škof Tomaž Hren se je nedvoumno oprl na protestantsko jezikovno in prevodno izročilo tudi pri knjigi Evangeliji inu listuvi (1613; sodeloval je Janez Čandek), ki je bila natisnjena v pisavi bohoričici in je privzela besedila iz Trubarjevih in Dalmatinovih prevodov. Polihistor Janez Vajkard Valvasor je v svojem obsežnem nemškem delu Slava vojvodine Kranjske (1689) z občudovanjem pisal o slovenskih protestantih književnikih in razmeroma obširno prikazal njihovo delo. Bohoričevo slovnico so slovenski izobraženci uporabljali še skoraj 200 let, od leta 1715 tudi v ponatisu kapucina Hipolita Novomeškega in od leta 1758 v tako imenovani jezuitski celovški izdaji. Ko je v zadnji četrtini 17. stoletja znova oživelo izdajanje slovenskih knjig, so pisci uporabljali bohoričico kot uveljavljeno slovensko pisavo in se tudi naslanjali na knjižni jezik protestantov, ki jim je bil vsaj deloma v zavesti zaradi uporabe starih svetopisemskih prevodov. Nova, katoliška izdaja vse Biblije v slovenščini, ki jo je v letih 1784–1802 oskrbel Jurij Japelj s sodelavci, se je močno opirala na Dalmatinovo.
Društvo deluje torej iz prepričanja, da so slovenski protestanti ustvarili temelj, na katerem sta se razvili slovenska kultura in narodna samozavest, ki sta omogočili Prešernovo zavrnitev ilirizma in Cankarjevo zavrnitev novoilirizma, med drugim pa tudi odločenost goriškega nadškofa Sedeja, da brani slovenski jezik pred fašističnim nasiljem. Te zgodovinske korenine ohranjajo nesporen pomen celo v času sodobnih državnih povezovanj, ko izgubljajo težo nekatere značilnosti narodnih skupnosti in stopajo v ospredje druge.
Zato Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, ki združuje somišljenike ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja in ima podružnice na Rašici, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru, uresničuje svoje poslanstvo po več poteh:
Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina.
S sodelovanjem pri javnih manifestacijah, zlasti ob prazniku dan reformacije, želi utrjevati splošno zavest o trajnih vrednotah slovenskega protestantizma.
Spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma oziroma evangeličanstva in posredovanje znanstvenih izsledkov javnosti.
Skrbi za znanstveno objavljanje starejših in manj dostopnih slovenskih protestantskih tiskov oziroma piscev.
Spodbuja pretok informacij v javnih občilih in mu namenja svojo revijo z naslovom Stati inu obstati ter društveno glasilo Lubi Slovenci.
Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic ipd. po uglednih slovenskih protestantih, za postavljanje spomenikov in spominskih plošč itn.
Navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini.
Dušan Voglar